Jutra so res lepa, ampak kaj ko nas vedno hudoba pod koutrom drži. A v nedeljo je bil prelep dan za spanje in z Mitjo sva rekla, da greva počakat sončni vzhod na Vošco. Ob 4ih že drviva proti Zgornjesavski dolini.
Ufff... kar precej ga je nametalo v zadnjih dneh in nad Jureževo kmetijo se nama na smučeh vdira za višino pancarja. Nikakor ne bova do sončnega vzhoda na vrhu. Nič hudega, bova pa tukaj malo počakala, razgled ni prav nič slabši. In prav hitro se je začela 'modra predstava' s Špikom v glavni vlogi.
Malo se igrava s fotoaparati in lučkami, potacava deviški travnik po dolgem in počez ter uživava v razgledih, ki jim ni para. 
Od vse lepote se nama je začelo že malo mešati in Mitja si je privoščil jutranje kopanje v pršiču :)   Dan se je naredil hitreje kot sva mislila, pospraviva foto opremo in potegneva špuro proti vrhu Vošce. 
Razgled od Bavškega Grintavca, Mojstrovk in Jalovca... Pa še Mangart kuka izza Ponc. 
Mitja očitno pogreša morje in se je še enkrat skopal v bazenu z najlepšim razgledom. 
 
'Nič čudnega, da tako rad hodiš tja gor,' pravi mama, ko ji pokažem tole fotko. 
Na vrhu naju končno ujameta Urška in Aleš, ki sta ves čas hinavsko čakala za smrekami, da sva midva potegnila špuro! Sledi debata, kremca, malca, še en fotosešn in rodeo v dolino. Bil je dan kot se šika! Pridni smo bili. Zaslužili smo si pivo pri firerju! 
In še razmere: Če bi z vrha smučali ob 8ih zjutraj, bi se nam nasmeh razlezel do ušes. Tako pa se je že dopoldne precej ogrelo in sneg je kmalu postal težak. Na pol metra globine je povsem razmočena plast, ki je na strmejših pobočjih povzročila nekaj manjših talnih plazov. Avtor: Miha Gantar, 24. februar 2014 | 
